Aktualno

Bilijon korakov po Norveškem

02.06.2019

Žan: Kam se greva letos odpočit od nenedolžnih sončnih žarkov?

Živa: Lansko leto je bila Islandija odlična. Kaj, če bi ponovila nekaj severnjaškega?

Odločitev je padla ...

Wizz-air povratna letalska karta za 22 EUR, najini ljubi Quecha nahrbtniki kakor ročna prtljaga in korak za korakom proti in po Norveškem.

Tako se je začela 6-dnevna dogodivščina, ki je morda ne boste vsi razumeli. Tudi midva je ne razumeva najbolj, ampak želela sva si nekaj povsem brez načrta.

 

1. dan (Oslo)

Pristala sva v Oslu in kakor Islandci imajo tudi Norvežani fobijo na gotovino. Ne samo na gotovino, ampak tudi na debetne kartice. Pomagaš si lahko samo s kreditno kartico in pa njihovimi "NOK-si" (norveško krono).

Tokrat sva se prvič odločila, da bova ostala brez izposojenega avtomobila in prepotovala Norveško s svojimi nogami, ki štrlijo ven iz zadnjice. Kakor dodatek bova pa uporabila javna prevozna sredstva. In sva jih. Potovala sva z vlakom, avtobusom, "na štop" in s trajektom. Ker tako pač je na norveškem. 

Do središča Osla sva tako prišla z vlakom. To prisrčno mesto z nasmejanimi ljudmi, ki si jih bom zapomnila za vse življenje, mi je dalo vedeti, da ni tako grenko življenje. V Oslu sva kupila šotor, ki "bi ga naj v prihodnje" uporabila za spanje v divjini. Pogledala sva si še opero, festival in savne, ki so plavale na morju. Ljudje so si zakurili, skočili v vodo in nato se ogreli v tej leseni plavajoči savni. 

Popolnoma prevzeli so me električni skiroji (Kickstarterjeva ideja). Naložiš si "aplikacijo", ga prevzameš, kjer ga vidiš in ga parkiraš do tja, kamor se pripelješ. Nekdo ga je parkiral na strehi Oslovske opere, pa ne zato, ker je nesramen, saj je streha opere znana, da se lahko po njej hodi.

Bivanje (beri spanje): Na železniški postaji, ker sva čakala na zgodnji jutranji vlak do "narave". To je tisto, po kar sva prišla.

2. DAN (Sandnes-Preikestolen)

Jutro (4:00)!

Že prejšnji dan sva kupila eno smerno vozovnico za vlak do Sandnes centrum postaje, ki vodi v smer Stavanger. 

Torej "včeraj" sva se odločila, da raziščeva norveško veličanstvo imenovano fjord, zato sva pobegnila v to smer. Vlak je vozil 8 ur in vseh 8 ur, je bilo nenormalno sveže gledati skozi veliko okno. Okno v svet. Tako dobrega potovanja z vlakom še nisem doživela in UAU, kakšen luksuzen vlak.

POMOČ: nakup vozovnic je boljši med tednom in ne med vikendom, ker vsi meščani bežijo iz Osla.

Ko sva prišla v Sandnes, sva, obiskala nekakšen muzej iluzij in matematike, podoben tistemu v Ljubljani (Hiša iluzij). Ker nisva najboljši naslov za muzeje in mestne znamenitosti, sva to storila samo zato, da se pogrejeva in nisva na dežju, kakor dva premražena "cucka".

Tako sva svoje možgane natrenirala in počakala avtobus, ki naju je peljal do Jossang postaje, ki je najbližje Preikestolen kampu. Ta avtobus je nenadoma zapeljal na trajekt, saj smo morali prečkati fjord.

Nikoli si ne bi mislila, koliko vode ima lahko ena pokrajina. To so pač fjordi;) Zdaj vem!

Avtobusnemu vozniku sva povedala, kje želiva izstopiti, saj je dejansko njemu vseeno, kje te odloži. Tako naju je "počil" dol in sva šla ... v divjino (prav tako, kakor je Christopher McCandles opisoval v svoji knjigi "INTO THE WILD".

Hodiva, lije kot iz škafa, hodiva, mokra sva, hodiva, iščeva kraj za postavitev šotora, hodiva, noge naju rahlo bolijo, gozd, gozd, gozd. Nisva našla jase, sva pa postavila šotor tik pred Preikestolen kampom. Na norveškem ni prepovedano šotorjenje, zato sva želela, da ga postaviva brezplačno kakor prava "YUgoslovanca".

Postavljanje šotora v dežju, v gozdu, kjer se temni, ni ravno najboljša ideja, ampak nama je uspelo. V njem sva preživela cele 3 ure. Nato je šotor začel razpadati in najini postelji plavati. Plavalo je vse!

Naj omenim nekaj pozitivnega v tem pripetljaju!- sonce zaide šele čez polnoči in ura je kazala 30 minut do polnoči. Ni nama preostalo drugega, kakor da zapustiva svoj prepuščajoči šotor in se namestiva v kampu, kjer je vroča prha prišla še kako prav. Prespala sva pa v pralnici, kjer sva posušila tudi svojo robo.

3. DAN (PREIKESTOLEN- sam vrh)

5:30 ali 6:00 (Nisem popolnoma prepričana)

V glavnem vsi še spijo, ker imajo svoje hiške na kolesih. Nobenega s šotorom. Vprašam se le, zakaj ne?!!

Ker imava samo noge, sva se odpravila na pot do vznožja Preikestolna in potem naprej do samega vrha. Ramena so bolela od nošenja težkega nahrbtnika, ki najverjetneje ni samo ročna prtljaga. Ta sprehod do vrha Preikestolna (Duhovniška skala) je bila izjemno scenska. "SCENIC". Vrh pa meglen in moraš biti prav pogumen, da se odpraviš stat na skalo v tej megli.

Ko se je pa megla razpršila, so se prikazali ljudje.

 

Ljudje...

Preveč jih je že bilo, zato sva se odpravila še višje, kjer sva jih gledala iz ptičje perspektive. V tišini sva občudovala Lysefjord in tole skalo, ki se je odlomila v scensko panoramsko fotografijo. 

Če se kdo vpraša, ali so bile na tej skali nesreče in samomori ... Lahko povem, da je bil celo skupinski samomor. 

Sledila je krožna pot do kampa in klicanje volkov na poti, saj ni bilo nobenega naokrog. Mogoče je vmes kaj zašumelo v gozdu. To je bilo pa to! V kampu sva si privoščila izjemno dober kruh, ki se je topil v ustih.

4. DAN (ob 6:00 hoja do TAU-a)

Na polovici poti se naju je usmilil gospod s starim volvom in naju pobral brez tega, da bi sploh dvignila palec v zrak. Pripeljal naju je do trgovine, kjer sva kupila banane, mlečni riž, Coca Colo in smuti, ki je celo poceni proti našim cenam. In nato hoja do najine prve "normalne" prenočitve preko Airbnb-ja. To je bila prijetna sobica in gostil naju je surfer. Naključja obstajajo!

5. DAN (Spanje, dokler se je dalo in nato proti Trollpikknu)

Naspala sva se tako dobro in cenila sveže postlano posteljo. Ampak najine nogice so že hitele na trajekt in potem na avtobus in potem na vlak ... Hitele so vse do Trollpikkna. To je pokrajina, znana po velikem trolskem penisu. Končno sem dočakala svoj prvi DICK PIC!

 

 

6. DAN (obisk Stavanger-ja in Sol plaže tik ob letališču)

V Stavangerju je tako začelo pihati, da če bi imela s sabo jadra, bi jih že napela. Očitno jih bova na naslednja potovanja morala vedno vzeti s seboj, saj sva nekako zaključila s temi "hajkerskimi" podvigi.

Bilijon korakov, kar po najino dejansko pomeni prehojenih minimalno 15 km na dan. Ampak res minimalno! Ti koraki so za nama in ta izkušnja mi je počistila zrak v glavi. Zdaj sem prepojena s svežim kisikom, ki je kar dobro del mojemu kotičku ustnic.

Če si želiš peti Kekčeve pesmi, vriskati v svoj odmev, biti lastnik gozdov in spoznati prisrčne ljudi, potem pojdi na Norveško!

 

Živa Trajbarič, @bushmans.trips

© 2019 Bushmans. Vse pravice pridržane.
Sledite nam