Aktualno

Zato mu pravimo Tigre

11.12.2017

Pa sva. Odsurfala najbolj "strašen val" na Fuerteventuri.

Ne bi sploh o tem, kako dolgo sva se spogledovala z njim in mu šepetajoče sikala, da ga enkrat pa bova. In ker sama sebi ne verjamem, bom še kar enkrat ponovila. Pa sva ga. Val nama je ponudil en fajn hladen tuš in zabil kakšno pripombo, ko sva se preveč opogumila. Pa naj povem samo svoj občutek, ker Žanovega lahko samo razbereš iz oči in naj omenim, da so te oči blesketajoče.

A, veš tisti občutek, ko te je nekaj strah, pa bi rad vseeno tisto naredil, česar te je strah. Malo je podobno temu, da ko želiš pristopiti do nekoga in mu v oči povedati tisto, kar se ti plete po glavi, pa so vsi metulji v trebuhu preveč divji. In še preden se lotiš osvobajanja svojega nagona, ti srce razbija, malo težje dihaš in kar mrzlo te postane. Baje se temu reče, da ti je stekel adrenalin po žilah. Ma, kaj naj rečem? Občutek je čuden in waaaah še kako dober, še posebaj, ko ti uspe na valu vstati, se po njem zapeljati in mimogrede s pogledom ošiniti soseda, ki ti je hotel prej ukrasti val. Na srečo mi ga ni snel in zgodilo se je. Krstila sem spot Tigre. Adrenalin je popustil, val me je raznežil, mi dal pogum za še in še. Pa smo prispeli v moji zgodbi do majhnega zapleta, ko mi je narava, kakor surovo bitje pokazala zobe in me dvakrat potegnila do tal. Mama, če to bereš - ti moram povedati, da ni bilo nič hudega, samo malo sem se potapljala. Vse imam popolnoma pod kontrolo.

Moja pravljica ima srečen konec in tudi iz tega se lahko kaj naučimo. 

Atlantik ne popušča in je surovo bitje, ki ga moraš gledati iz oči v oči, če ne bo na žalost ALFA nekdo drug. In še na ves glas: Ne boj se oceana, ampak ga spoštuj. Oh, madona -  kako sem pametna;).

© 2018 Bushmans. Vse pravice pridržane.
Sledite nam